Čaji in čajne mešanice

V lekarni Sevnica je na voljo pestra izbira čajev in čajnih mešanic. Čaji so vodni izvlečki drog ali svežih rastlin. Uporabljamo jih za pitje, grgranje, izpiranje, za komprese in obkladke ter kot dodatke h kopelim. Čaje vedno pripravimo sveže in sicer po treh postopkih: poparek (infuz), prevretek (dekokt), hladni izvleček (macerat). Droge za priprave čajev so lahko v razsuti obliki, v obliki čajnih vrečk in v obliki instant čajev.

V nadaljevanju si lahko preberete opise različnih zdravilnih rastlin.

Brezovo listje

Mlade brezove liste nabiramo v maju. Imajo značilen vonj in grenak okus. Danes velja brezovo listje za učinkovit diuretik, ki ga bolniki večinoma dobro prenašajo. Brezo uporabljamo za spiranje sečil, pri vnetjih, ledvičnih kamnih in pesku ter kot pomožno zdravljenje pri bakterijski okužbi sečil.

Plod borovnice

Navadna borovnica je nizek grmiček ki izhaja iz severne in osrednje Evrope. V Sloveniji raste na zakisanih tleh, predvsem po gozdovih in med ruševjem. Cveti spomladi in ima drobne zelenkaste svetove, v juliju in avgustu pa dozorijo majhni modrovijolični plodovi.

Izvlečki svežih plodov navadne borovnice, bogati z antocianini, imajo vazoprotektivni učinek in deluje antisklerotičo. Posušene plodove ali izvlečke posušenih plodov uporabljamo za zdravljenje akutne, nespecifične driske. Topikalno uporabljamo izvlečke posušenih plodov za blaženje lažjega vnetja sluznice ust in žrela. Borovnice uporabljamo tudi za izboljšanje ostrine vida ker izboljšajo prekrvavitev mrežnice.

Brinjeve jagode

V Sloveniji je brin precej razširjen po gozdovih in suhih pobočjih kot grm ali manjše drevo. Brinove jagode vsebujejo do 2% eteričnega olja, v katerem so določili več kot 70 različnih sestavin in ima zelo spremenljivo sestavo.

Brinove jagode uporabljamo za pospeševanje odvajanja vode, pri prebavnih motnjah in dispepsiji. Uporaba plodov brina in eteričnega olja je kontraindicirana pri akutnem ali kroničnem vnetju ledvic (nefritis, pielitis) ter v času nosečnosti in dojenja. Po podatkih iz literature je možen tudi vpliv na raven glukoze pri sladkornih bolnikih.

Glog

Glog je ena izmed zdravilnih rastlin, ki imajo obsežno klinično dokumentacijo, to pa med zdravilnimi vrstami ni zelo pogosto.

Glogi (rod Crataegus obsega več vrst) uspevajo v zmernem podnebju severne poloble. V Sloveniji poleg enovratega in navadnega uspeva še čašasti glog, vendar v zdravilne namene uporabljamo samo prvi dve vrsti. Glog je značilen predstavnik zdravilnih rastlin, katerih zdravilni učinek se pojavi šele po dolgotrajnem jemanju, ki mora trajati štiri do osem tednov. Pri tako dolgem zdravljenju je pomembno  da so dnevni odmerki v okviru priporočenih.

Kot zdravilna rastlina deluje kardiotonično, vazodilatatorno na koronarne arterije in hipotenzivno. Tradicionalno ga uporabljamo pri odpovedi srca, kroničnem srčnem popuščanju, paroksizmalni tahikardiji, hipertenziji, arteriosklerozi in Burgerjevi bolezni. Glog deluje na popuščajočo srčno mišico pozitivno ionotropno in stabilizira njen ritem.

V visokih odmerkih so lahko pripravki iz gloga toksični, saj povzročijo hipotenzijo in sedacijo. V kliničnih raziskavah z zdravili, ki so vsebovala glog, so kot najpogostejše neželene učinke navedli slabost, utrujenost, znojenje in izpuščaje na rokah.

Pripravke iz gloga ne smemo kombinirati z zdravili za sočasno zdravljenje drugih srčno-žilnih bolezni, hipertenzije in hipotenzije. Taki bolniki so najbolj občutljivi na učinke gloga, zato mora zdravljenje potekati pod zdravniškim nadzorom. Med zdravljenjem z digoksinom ne jemljemo glogovih pripravkov.

Hrastova skorja

Zaradi visoke vsebnosti čreslovin v hrastovi skorji, uporabljamo drogo kot adstringent pri blažjih oblikah vnetij genitalnega in analnega predela. Najpogosteje pripravljamo sedežne kopeli in obkladke. O učinkovitosti pripravkov hrastove skorje ni kliničnih podatkov.

Islandski lišaj

Lišaj najdemo skoraj po vsej severni polobli in raste na tleh v obliki blazinic. Lichen islandicus je droga, ki jo predstavlja posušena steljka islandskega lišaja. Uporabljamo jo za umirjanje vnete ustne in žrelne sluznice ter pri spremljajočem suhem kašlju. Sluzi zaščitijo sluznico pred draženjem, lišajske kisline pa delujejo blago protimikrobno. Pri pljučnih boleznih mehča in pomaga odstraniti sluz, ki se nabira v dihalnih poteh. Primerna je tudi za spodbujanje teka ter pri  premajhnem izločanju prebavnih encimov.

Kamilica

Pravo kamilico poznamo kot eno izmed najstarejših in najbolj cenjenih zdravilnih rastlin. Uporabljamo jo tako v ljudski kot tudi v strokovni medicini. Razširjena je po vsej Evropi, raste ob poteh, na poljih in vrtovih. Ima veliko vlogo pri zdravljenju vnetij in bakterijskih okužb ustne sluznice in dlesni. V ta namen iz prave kamilice najpogosteje pripravimo čaj, s katerim izpiramo ustno votlino ali pa ga uporabljamo za grgranje. Kamilica ima tudi spazmolitične lastnosti prav tako pa so raziskovali tudi njen učinek pri celjenju ran.

Kolmež

Kolmež je močvirska rastlina, ki je po izgledu zelo podobna drugim močvirskim rastlinam (trstičju, šašu). V številnih raziskavah so proučevali zlasti eterično olje, ki deluje spazmolitično z neposrednim učinkom na gladke mišice. Prav tako lahko uniči nekatere kužne bakterije v žrelu in želodcu ter zavre želodčno razjedo. Kolmež deluje tudi antidepresivno, pomirja in podaljša spanje po uspavalih ter  stopnjuje morfinski učinek. Če ga uporabljamo zunanje, odpravlja uši in odganja nadležne žuželke.

Kopriva

Koprivo kot zdravilno rastlino poznamo že zelo dolgo. V sodobni fitoterapiji s pripravki iz korenin zdravimo benigno hiperplazijo prostate, list in zel pa uporabljamo kot drogo z diuretičnim delovanjem.

Preslica

Preslica je med ljudmi zelo poznana. Kot drogo uporabljamo zel njivske preslice, to so posušeni sterilni poganjki. Čaj njivske preslice tradicionalno uporabljamo za pospeševanje izločanja urina pri boleznih ledvic in mehurja. Zunanje pa ga uporabljamo kot adstringent za ustavljanje krvavenja in pospeševanje celjenja ran. V ljudski medicini so preslico uporabljali tudi za zdravljenje tuberkuloze.

Šentjanževka

Šentjanževka je zdravilna rastlina, katere uporaba je v ljudski medicini zelo zakoreninjena. Antidepresivno delovanje izvlečka šentjanževke so preizkusili s pomočjo biokemijskih modelov in ugotovili, da učinkovine v izvlečku zavirajo ponovni privzem noradrenalina,serotonina in dopamina. Kot neželeni učinek se pri uživanju šentjanževke lahko pojavi fototoksičnost. Prav tako je pomembno izpostaviti, da pri uživanju šentjanževke pride do pospešenega metabolizma drugih zdravilnih učinkovin in s tem do zmanjšanja njihovega učinka.

Slez

Navadni slez je že od starega veka zelo priljubljena zdravilna rastlina. Čeprav njegovih učinkov niso dokazali na ljudeh, ga ljudje pogosto gojijo na domačih vrtovih in uporabljajo tako z zdravljenje odraslih kot otrok. Največ sluzi je v  korenini sleza (35%), manj pa v cvetovih in listih. Rastlinskih drog, ki vsebujejo sluzi, ne smemo prevreti ali popariti. Pripravimo jih tako, da jih nekaj ur namakamo v mrzli vodi. Macerat lahko kasneje pogrejemo in pripravimo čaj. Slez uporabljamo za zdravljenje vseh vrst vnetij na koži, v želodcu, črevesju, zgornjih dihalih, ustih in žrelu. Z njim lahko zdravimo katarje v prebavilih, drisko, čire na želodcu, katarje glasilk, hripavost, oslovski kašelj, parodontozo, bronhitis in bronhialno astmo. Učinkovit je tudi pri zdravljenju katarja mehurja, bolečinah pri uriniranju, uhajanju vode in blažjih bolezni spolovil.

Timijan

Pri nas je timijan v ljudskem zdravilstvu manj cenjen in priznan, kot njegov divje rastoči sorodnik-poljska materina dušica. Timijan uporabljamo pri produktivnem kašlju (pri prehladu, bronhitisu, ali oslovskemu kašlju), saj deluje kot ekspektorant in bronhospazmolitik. Utekočini sluz v dihalnih poteh (sekretolitik) in pospeši izkašljevanje (sekretomotorik). Prav tako ga lahko v obliki raztopine za grgranje uporabljamo pri vnetih glasilkah in grlu. Izboljša prebavo in prepreči nastajanje vetrov ter spodbuja izločanje urina. Timol (eterično olje, ki ga vsebuje zel vrtnega timijana)deluje antiseptično. Preobčutljivost na timijan se lahko pojavi pri ljudeh, občutljivih na zeleno ali cvetni prah breze in pri ljudeh z boleznijo ščitnice.

Žajbelj

Žajbelj se uporablja za zdravljenje vnetij grla, žrela in kože, saj deluje protimikrobno in protivnetno. Prav tako, pa ga lahko uporabljamo za spodbujanje teka in lajšanje dispepsije.

Pegasti badelj

Delovanje pegastega badlja je danes dobro raziskano, njegova učinkovitost pa je potrjena s kliničnimi raziskavami. Njegov učinek naj bi bil posledica delovanja treh mehanizmov. Po prvem mehanizmu naj bi sestavine iz pegastega badlja spodbudile sintezo DNA, RNA in proteinov ter tako posredno spodbudile tudi obnavljanje jetrnih celic.

Silimarin (vsebuje ga plod pegastega badlja) naj bi vplival na lastnost membrane jetrnih celic na tak način, da skoznje ne bi mogli prehajati strupi. Po tretjem mehanizmu, naj bi silimarin lovil radikale v jetrnih celicah in jetra tako ščitil pred nekontroliranimi oksidativnimi procesi.  Pegasti badelj uporabljamo za preprečevanje in zdravljenje poškodb jeter, ki nastanejo zaradi alkohola ali strupov, pri motnjah delovanja jeter, cirozi in  zamaščenih jetrih.

Zlata rozga

Zlato rozgo poznamo tudi pod imeni poganska trava, trebuhovka, zlatnica. Zel zlate rozge deluje diuretično, spazmolitično in blago protivnetno.  Pripravke zato uporabljamo pri vnetnih boleznih sečil, dodatnem zdravljenju bakterijskih okužb sečil ter preventivnem zdravljenju ponavljajočih se okužb sečil. Drogo uporabljamo tudi pri kamnih in nagnjenosti k nastajanju peska ter kamnov v ledvicah in mehurju.

V lekarni so na voljo tudi različne čajne mešanice: čaj pri revmi in putiki, čaj proti povišani ravni glukoze v krvi, čaj proti zvišani ravni holesterola, čaj za odvajanje seča, čaj za otroke, grenki čaj za želodec, čaj za pomiritev želodca, čaj proti zvišani želodčni kislini, čaj za ledvice in mehurčaj za pomirjanje, čaj za hujšanje, prsni čaj za izkašljevanje, odvajalni čaj,….

Mojca Abina, mag.farm.

Vir: Kreft S., Kočevar Glavač N. Sodobna fitoterapija. Slovensko farmacevtsko društvo, 2013